ALEŠ, DARKO, MARJAN, MATJAŽ, ROBERT IN STANISLAV

Galerija

Le nekaj metrov stran od mesta, kjer so med 28. junijem in 3. julijem 1991 potekali najhujši boji za obrambo Gornje Radgone, v mestnem muzeju (špitalu), je dobrih 20 let po omenjenih dogodkih potekala slovesnost, na kateri se je država oddolžila še nekaterim posameznikom, ki so bili med tistimi, ki so zaznamovali brezkompromisno obrambo mesta ob reki Muri in s tem samostojne Slovenije. Šestim domačim fantom, teritorialcem in prostovoljcem, ki so se izkazali med osamosvojitvenimi boji v Gornji Radgoni, so pripadle medalje za hrabrost, poveljniku iz Ljubljane, pa je bilo podeljeno visoko priznanje Ministrstva za obrambo. Slovesnosti ob podelitvi medalj za hrabrost, ter omenjenega visokega priznanja, kar je storila odhajajoča se ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, so se poleg številnih najvišjih lokalnih predstavnikov veteranskih organizacij in drugih gostov, udeležili tudi načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor mag. Alojz Šteiner, ki je dejal, da čas za priznanja nikoli ne zastara, ob tem župan občine Gornja Radgona, Anton Kampuš, ki je med drugim dejal, da so prav v Gornji Radgoni potekali najhujši spopadi v osamosvojitveni vojni, in da zato akterjem pripadajo posebna priznanja, ter novoizvoljeni poslanec DZ, mag. Dejan Židan.

„Včasih je obstajal star vojaški izrek, ki se pogosto uporablja tudi dandanes, in sicer, da medalje in krogle ne zadenejo pravih prsi. Zato je dobro, da vsaj sedaj, skoraj 21 let pozneje popravimo krivico in podelimo medalje za hrabrost, tistim ki so se izkazali med osamosvojitvenimi boji v Gornji Radgoni. To so ljudje, ki si priznanja zaslužijo in nikoli ni prepozno, da jim jih podelimo“, je med drugim povedala ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, ki je hkrati poudarila, da so tokrat, čeprav z zamudo, medalje zadele prave prsi. Ob tem je prisotnemu poslancu novega DZ, mag. Dejanu Židanu pristavila, da naj se zavzema za ureditev statusa vseh veteranov, od 2. svetovne, do osamosvojitvene vojne.

Tokrat so v Gornji Radgoni medalje za hrabrost podelili: Marjanu Himelrajhu, ki je bil eden tistih prostovoljcev, ki so 28. junija 1991 iz objektov podjetja Elrad (tik ob sedanjem muzeju) z molotovkami izvedli napad na kolono Jugoslovanske ljudske armade. Poleg njega so medaljo za hrabrost prejeli še nekdanji pripadniki Teritorialne obrambe (Stanislav Rojko, Aleš Slanič, Matjaž Perša, Robert Poberžnik in Darko Muc), ki so med osamosvojitveno vojno leta 1991 pokazali veliko mero osebnega poguma, samoiniciativnosti in odločnosti ter v bojih v Gornji Radgoni izpostavili tudi svoje življenje. „Bili ste drzni in si zaslužite priznanja“, je dejala Jelušičeva, ki je visoko priznanje ministrstva za obrambo izročila tudi polkovniku Mihi Butari, ki je bil v času slovenske osamosvojitve poveljnik Manevrske strukture Narodne zaščite v ljubljanski pokrajini. Slednji je dobil nalogo, da napade vse vojaške objekte Jugoslovanske armade, a se je sam odločil drugače. S ciljem preprečitve neštetih smrtnih žrtev tako na obeh vojskojočih strani kot med civilisti se je namreč odločil le obkoliti vojaške objekte, jim odklopiti vodo, elektriko, dobavo hrane ipd. To je slednje prisililo na vdajo in s tem so rešene številne nedolžne žrtve.

Obramba ministrica Ljubica Jelušič je spomnila na pogum številnih udeležencev v vojni za samostojno Slovenijo, med drugim pa si je zastavila vprašanje, ali smo takrat borili za to, kar imamo danes. „Kljub temu čuvajte vse te vrednote“, je dejala ministrica Jelušičeva, ki je dodala, da politiki, ki vodijo državo pogosto niso najbolj razumni, med vojno pa „ste prav vi bili zelo razumni in ob tem zelo drzni“
Kakorkoli že, čeprav nekatere očitno moti, da se takšna in drugačna priznanja in odlikovanja podeljujejo tudi dobrih 20 let pozneje, je dobro da se država oddolži tistim, ki so tako ali drugače sodelovali pri njenem nastanku. Zgodovinarji bodo najverjetneje še desetletja ugotavljali kdo je tukaj heroj in kdo „heroj“, ko pa gre za pogumne fante iz Gornje Radgone in okolice pa lahko samo pritrdimo: Medalje so na pravih prsih, nekoliko pozno, a povsem zasluženo!

Besedilo in foto: O.B.