28.08.2010
NJEGOVO VELIČANSTVO JURČEK VELIKAN
Glede na to, kako neodgovorni smo do narava potem niti ne preseneča, da nas slednja pogosto preseneti s takšnimi in drugačnimi naravnimi katastrofami. Toda, bolj kot ljudje naravo, pa nas slednja pogosto preseneti tudi prijazno in prijetno, kar posebej občutimo v jesenskem času pobiranja takšnih in drugačnih plodov narave. Med slednje gotovo sodijo tudi gozdne lepotice, kot so jurčki, lisičke in druge gobe, katerih se veselijo mnogi gobarji, predvsem pa pravi gurmani. In če je že običaj, da jurčki, ki so za mnoge goba številka ena predvsem uspevajo v gozdovih in v njihovi bližini, potem je veliko presenečanje, če omenjene lepe gobe uspevajo tudi na domačem dvorišču.
V to sta se enako kot nekaj prejšnjih let, že letošnjo pomlad ter tudi sedaj ob koledarskem izteku poletja, najbolj zgovorno prepričala Branko in Milka Kovač iz Hrastja Mote pri Radencih. V gabrovem grmu v neposredni bližini domače hiše, pravzaprav kar na domačem dvorišču, na nekaj kvadratnih metrov, je namreč spomladi zraslo več deset izjemno lepih in zdravih jurčkov, pred katerimi se kar sline cedijo. Toda to ni vse, kajti „letina“ se je ponovila tudi v jesenskem terminu, toda z eno „lepotno napako“. Med armado manjših jurčkov, je namreč izstopal jurček velikan, ki je v dobrem tednu zrasel do 1,30 kilograma teže njegov klobuk pa je imel premer zavidljivih 33 cm.
Na vse to je še posebej ponosen Branko, saj je jurčke praktično sam tudi „vzgojil“. Svoj dejansko nenavaden »pridelek«, kar nekaj dni mora tudi skrbno varovati, da ne bi mimo prišel kakšen gobar, katerih v zadnjih dneh in tednih tudi v pomurskih gozdovih ne primanjkuje. Poleg številnih manjših in izjemno zdravih jurčkov, je zdrav bil tudi velikan, ki je po njegovem prepričanju vsak dan zrasel za okoli 3 cm. Veseli ga, da lahko uspejo tudi veliki jurčki, in slednjega bo sedaj uporabil za „seme“, saj želi razširiti svoj gobarski nasad na drugo stran dvorišča. »Tukaj gre dejansko za nenavadno zgodbo, in sicer smo že nekaj let na isto mesto, v omenjenem grmu, metali odpadke gob, ki smo jih nabirali v gozdu. In čez nekaj časa so tam začela rasti 'domači' jurčki. Vsako jesen je bilo kar nekaj gob, pred tremi leti pa so preseženi vsi rekordi, kajti toliko pridelka ni bilo nikoli pred tem in po tem. Pa tudi letos je zelo lepo, saj je še veliko zametkov gob, katere skrbno skrivamo in zalivamo, saj potrebujejo veliko vlage«, nam je pripovedoval Branko Kovač, ki je dejal, da s soprogo Milko, otroci in vnuki, ki jih pogosto obiskujejo, imajo radi gobe, zato jih s soprogo Milko, posušijo, vložijo ali pa kar dajo zamrzniti in jih lahko nenehno uživajo. Veliko jurčkov pa tudi podarijo. Kot pravi Branko pa ga za omenjeno »gobarsko srečo« ne skrbijo niti inšpektorji, saj ocenjuje, da skupaj z domačimi lahko razdeli ves pridelek, ob tem pa meni, da gre pravzaprav za doma vzgojene jurčke, o katerih zakonodajalec menda ni razmišljal…
|
